→ članek v prvi in najbolj brani slovenski navtični reviji reviji – Val navtika
BIG GAME IN VSE OKOLI DOGAJANJA NA VISU
Tradicionalno tekmovanje v lovu na veliko ribo na otok Vis vsako leto pripelje večje število obiskovalcev, tekmovalcev in ribičev, ki jih zanimajo tovrstni dogodki. Vedno se odvija v drugi polovici julija, odvisno seveda od tega, kdaj se tune, ki so glavna lovna atrakcija, vrnejo v Jadransko morje iz Sredozemlja oziroma Atlantika. Od tam odplavajo konec maja in junija, da bi izlegle jajčeca in s tem sklenile življenjski krog razmnoževanja. Logično je, da se najprej vrnejo na južni del Jadrana, ki je bližje vhodu s smeri Sredozemlja. Kasneje se vsak dan bolj pomikajo proti severu – v letošnji poletni sezoni je bila denimo prva riba ulovljena nekaj dni za tisto v Komiži. Dobra organizacija pod vodstom »big game kluba Croatia« iz Splita, 50 tekmovalnih ekip, ki lahko štejejo največ štiri člane, med njimi mi z rekordom, z osmimi ljudmi na barki, med katerimi so štirje tekmovalci in štirje gostje. Zagotovljena zabava!
Vsak član je zadolžen za določeno opravilo na barki. Hvala bogu – vsaj nisem nekaj dni pral posode.
Nekaj dni pred tekmovanjem smo z Draženom in Martinom iskali dobre pozicije, ujeli nekaj lepih primerkov tune in jih seveda spuščali nazaj v morje ali kot temu rečejo, jih lovili po sistemu t. i. catch&release. Tako smo se za tekmovanje kar se da dobro pripravili.
Seveda ni rečeno, da v tunolovu zmaga tisti, ki pozna dobre pozicije. Big game je šport, lov na veliko ribo, ki se danes giblje tukaj, jutri daleč stran. To so pelagične ribe, ki plavajo z veliko hitrostjo, ki so stalno v iskanju hrane in tam, kjer je tega dovolj, so možnosti za ulov dobre. Plivarice te dni na lokaciji, kjer bo tekmovanje, lovijo dobro, predvsem sardele in inčune, tako da zna na tekmovanju biti pestro.
Zjutraj smo lovili ribe, popoldne raziskovali otok Biševo, ki ga še po 20 letih nisem dobro spoznal. Vedno odkrijem nekaj novega, pa čeprav gre za tako majhen otok, s tako malo prebivalci, ki skoraj nima turistov. Tu so vedno znova isti ljudje, zaljubljeni v idilo tega otoka. Obisk vinarja Barba Jere, peka domačega kruha, slana sardela, kapre, domač paradižnik, kozji sir, marinirani inčuni. Če sem iskren, bi takole preživel cele popoldneve – srkanje rdečega plavca, poslušanje ptic, ki pojejo in se lovijo po drevesih okoli stare hiše, ki je preživela nešteto dolgih zimskih dni, poletnih noči, neurij in vročin, stara vinska klet, vse iz biševskega kamna – to je življenje. Vse poteka brez stresa – vse, kar je potrebno, je vzdrževati vinograd, okopavati breskve, iti na ribolov, kositi travo in se lepo imeti. Takšno življenje ima pravi pomen. To zelo dobro ve naš znani pisec Mate Dolenc, ki je na Biševu preživel mladost in srednja leta ter tako oplemenitil tudi svojo »penzijo«.
Danes je četrtek, 16. julij 2015, začetek velikega tekmovanja. Ekipa je polna adrenalina, ura je sedem zjutraj, čaka nas lov na čim več sardel za brumanje, borba za vsako kašeto. Vsi bi radi imeli veliko sardel, ribičev pa ni. Nekaj sardel imamo zamrznjenih, nekaj svežih, imamo tudi svež kruh in ostalo. Še nekaj minut do osmih nas loči, ko sledi start na pozicije. Grejemo motorje barke, pospravljamo barko, vse mora biti kot v škatlici, prispemo na linijo starta, med prvimi seveda, sodnik daje znak, glasno potrobi in plin do konca. 40 bark se »zapodi« iz komiške luke proti odprtemu morju, vsak na svojo mikrolokacijo. Vsak ribolovec/tekmovalec po svojem občutku sprejme odločitev kam – nekateri vozijo za favoriti, ki pa jih praktično ni. Tuno lahko ulovi kdor koli in kjer koli, vseeno pa obstaja večja možnost, če lovimo čim dlje na odprtem morju. Prispemo na lokacijo, morsko miljo prej že brumamo. Ob plovbi v morje mečemo koščke narezane sardele, za seboj delamo sled in upamo, da tune pridejo v bližino naše barke, kjer jih lahko ulovimo. Opazimo, da se tune v bližini mečejo ven iz vode. Tako tuno je težko ujeti – ona se igra, je divja in potuje zelo hitro. Trnki so v vodi ob deveti uri, nekaj minut kasneje pa se na radio postaji že prijavi prva barka, ki pravi, da je riba na »štapu«, kar pomeni, da je prva tuna že zagrizla. Nekaj minut za tem kliče druga barka in tako se nadaljuje klicanje čez cel dan, mi pa smo vznemirjeni, ker do 15. ure nimamo ulova. Malo smo nervozni, polni adrenalina, vidimo jih na sonarju, prestavljamo se na drugo lokacijo in končno je tudi pri nas riba na štapu, prva nekaj čez 16. uro, kmalu zatem pa še druga in tako se v nekaj minutah na barki popravi psihološko stanje. Od popolne depresije do veselja, harmonike, nazdravljanja, objemanja – joj, kar dlake mi gredo pokonci, ko to pišem. Vsi si tako želimo zmage. Hvala bogu imamo veliko hrane. Naredim rižoto s sipo, ocvrte sardele, solato iz hobotnice, biševski paradižnik z mladim kozjim sirom in situacija je takoj boljša. Siti, veseli in spočiti smo. Prvi dan je morje kot olje, brez sapice vetra, tako da je barka pri miru in telo v takem stanju počiva. Popolnoma drugače je, ko so valovi in se barka ziblje – takrat sem že ob poldnevu utrujen, kot da bi bil večer. Ob prihodu nazaj v Komižo sledi tuširanje, kavica pri našemu Charlyju. Nikola, ki ima pizzerijo Charly in je moj najboljši prijatelj, nas z otoka vsako popoldne pričaka z odprtimi rokami. Po kavici že srknemo pivo, pojemo kos slastne pice, kasneje pa sledi večerja. Organizator na rivi vsak večer priredi večerjo s koncertom. Vzdušje je dobro, tekmovalni duh se s sončnim zahodom umiri, zgodbice priplavajo na površje in jim kar ni konca – kdor zdrži dolgo, gre lahko zjutraj kar dalje. Sam zaspim kmalu, saj sta pred nami še dva ribolovna dneva. Vsa tovrstna tekmovanja imajo tri ribolovne dneve, ki običajno trajajo od četrtka do sobote, potem pa sledi velika zabava in v nedeljo odide vsak na svoj konec planeta.
Večerja je enostavna – raža na gradelah, kuhan krompir v oblicah, tako po domače, in palačinke. Raže že dolgo nisem jedel – je manj cenjena riba, a pečena na gradelah je zelo okusna. Hrustljavi hrustanec v krilih, ki se kar topi v ustih, predvsem narejen po dalmatinsko, kakor mi je zelo všeč.
Sledi drugi ribolovni dan in podobna procedura. Sardele sem organiziral že dan prej, zjutraj pa pride še kombi pred našo Meringo in dostavi led, pivo, kruh – akcija! Izkušnje prvega dneva ekipo psihološko utrdijo – dojamemo, da nam ni potrebno uloviti rib, ko smo prvo minuto na morju, saj lahko zmagamo v zadnji uri. Kljub temu izberemo najbolj oddaljeno pozicijo, in sicer med otokoma Svetac in Bišev, ki sta prva v liniji mednarodnih vod. Ob 11. uri zagrize prva tuna. Na hitro jo povlečem do barke – kot vse ostale jo spustimo. Postopek je enostaven – 20 cm stran od udice prerežemo laks, udica pa je iz takega materiala, da v roku enega meseca strohni na slani vodi in ribi odpade iz ust. Nekaj minut za tem sledita še druga in tretja, do 17. ure, ko je konec tekmovalnega dne, pa smo na drugem mestu. Vse ekipe lovimo dobro. Prvi dan imamo 20 ulovljenih rib, drugi dan podobno – bomo videli, kaj bo prinesel zadnji, tj. odločilni dan.
Skuham pašta fižol na brodet, iz inčunov naredim »temeljac«, osnovo, ki jo precedim, v isti vodi pa nato skuham dan prej namočen domač fižol z Visa. Dodam Martinovo »šalšo«, omako iz paradižnikov – testenine so pripravljene v nekaj minutah in posadka je vsa srečna, vesela in nasmejana. Sledita še kozarček med vrnitvijo v Komižo in standardna kavica pred večerjo.
Pašta »fažol« je jed z otoka Visa in ima globlji pomen. V vsaki domačiji se je pri nas ob sobotah kuhalo golaž in polento, v Dalmaciji pa brodet. Skrbno izbrani kosi rib, ugor, škarpina, kovač, grdobina in jastogi na domači čebuli, na odprtem ognju – celodnevno kuhanje in podrobnosti jed naredijo »veličansko«. Seveda hrane ni smelo zmanjkati, zato jo je vedno nekaj ostalo. Brodet so kuharice enostavno precedile, razkoščičile meso ribe, v vodi brodeta skuhale fižol, dodale paradižnikovo šalšo, očiščene koščke ribe in na koncu domače, ročno narejene testenine vseh vrst. Na tak način pri nas delamo pašta fižol s svinjskimi rebrci. Slastno.
Za zadnji dan smo dobro pripravljeni, imamo dobro izhodiščno mesto, spočita telesa in duh v višavah – samo še grize rib potrebujemo in zadnja noč bo dobro strnila pretekla dneva.
Riba na sonarju, brumanje, celo dve vreči kruha smo prinesli na barko, da bi privabili galebe – slednji namreč s svojim ploskanjem na morski gladini privabljajo ribo v bližino. Ne vem, česa nismo poskusili narediti zadnji dan, da bi nam riba zagrizla, vendar nam žal ni uspelo. Nimamo sreče, vse ostale barke imajo ribo na palici, mi žal ne. Nehvaležno četrto mesto, malo razočaranja, sicer pa veliko sreče – četrto mesto na tako velikem tekmovanju je podobno uspehu Tine Maze. Med seboj se vzpodbujamo, da bo drugo leto bolje, da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči, da praktično ni bilo napak. Vse ribe, ki so zagrizle v teh treh dneh, smo povlekli do barke. Udice in najloni so novi, nevidni, brumali smo vrhunsko, jedli in pili, se imeli radi, tako da ni razloga za razočaranje.
Zmagali so naši prijatelji iz Ljubljane, izkušeni Sašo Apostolovski, Andrej Brodnik, Stipe iz Jezera na Murteru, Mladen in Andrej Čern. Drugo mesto je zasedla ekipa Nautil iz Splita in tretje naši italijanski sosedi iz Trsta, barka Jack Sparow, ki je bila hkrati najmanjša barka na tekmovanju. Mi smo zaostali za eno ulovljeno ribo, škoda.
Gurmanska večerja s tunino na brodet, z dalmatinskim pršutom in s sirom, s čokoladno torto in z zdravico ob dobri viški Vugavi. Tudi to je del tekmovanja, pravi užitek, ko po treh dneh, preživetih na morju, človek ve, da bo sedaj sledilo nekaj dni premora. Nekateri smo prišli od daleč, zato nas čaka še plovba nazaj, tisti od blizu pa bodo v taki situaciji ob tekmovanju, ki ga organizira naš klub 4 tuna iz Pule – slednje se bo odvijalo v Poreču med 9. in 12. septembrom.
Ob povratku čez Murter se ustavim pri prijatelju Brunu, ki ima prelepo restavracijo na otoku Ravni Žakan na južnih Kornatih. Spečemo nekaj filetov tune, jemo kozice, škampe, marinirane ribe, pašte, rižote, skratka dva dneva preživimo ob popolnem razvajanju v hedonističnem ambientu Kornatov.
Sam naredim tuno na nekaj načinov, za katere menim, da jih obvladam. Mešani carpaccio (polovica surove in polovica pečene tune), tartar, file v sezamu, sashimi s sojino omako. Uživamo v popolnem kosilu z nekaj steklenicami istrske malvazije pred plovbo do Dugega otoka, kjer prenočimo. Naslednji dan sledi plivarica, severna stran Dugega otoka. Na sosednjem čolnu očitno zagrize ogromna tuna, ki čoln odvleče 500 m stran in na koncu strga laks – sam žal nisem imel te sreče. Srečam še Viceta z družino, prijatelja, ki jadra s svojo modro lepotico. Naredimo si gurmanski večer na Škardi, tam, kamor se rad vračam vsakič, ko je za to primeren čas. Srdžan, domačin, mi da proste roke pri kulinariki, vino pa prepuščam njemu, saj je tako kot jaz zaljubljen v isto sorto – malvazijo.
Fige s pršutom, priljepci na brodet s polento, inčuni na savor, rarog v pašti, brancin na lešo – še vedno se mi lepijo prsti od teh dobrot, saj ribe vedno jem z rokami, za kar sem pri prijateljih pridobil posebno dovoljenje, ki mu pravimo »pusti me uživati«. Mimogrede, vsak dan več je takih, ki to razumejo in sedaj počnejo enako.
Prijeten konec šolskih počitnic in še lepši začetek tistih pravih, jesenskih – sedaj prihaja najboljša ribolovna sezona, vse se umiri, listje začne odpadati, voda se nekoliko shladi, ribe se zopet približajo obali, jaz pa komaj čakam na nove jesenske podvige.