→ članek v prvi in najbolj brani slovenski navtični reviji reviji – Val navtika

Že dolgo nazaj, pravzaprav v mladosti mojega očeta, ki je mimogrede krivec za to, da sem se v morje dobesedno zaljubil, je bilo vsega v izobilju – rib, rakov, školjk, hobotnic, sip, lignjev … Določene morske dobrote takrat niso bile tako cenjene kot danes. Tako je pri vseh stvareh – redkost dvigne ceno, odvrne tiste, ki tega niso pripravljeni plačati, možnost pa daje tistim, ki želijo biti nekaj posebnega. Moje osebno mnenje je, da bi morali sproti »balansirati« potrebe ljudi in dejansko stanje pod morjem, seveda pa tudi stvari nad morjem, pri čemer bi morali določene ukrepe skozi zakonske akte še bolj poostriti. Govorim o izlovu določenih vrst rib (kaval, škarpena, kovač, romb idr.) in rakov (škampi, jastog, rarog, kuka, kozice idr.), ki bi ob pravem kolobarjenju še vedno bili na mizah preprostih družin.

Tako je na primer na Brionih rib v izobilju – hvala bogu imajo tamkajšnji »rangerji« dober nadzor in tako naj tudi ostane.

Podobno je s Korziko in Sardinijo, kjer imajo vsakih nekaj let v določenem predelu morja t. i. lovostaj – tam se ne sme loviti rib z nobenim ribolovnim priborom, še vedno pa imajo veliko rib. Tu je tudi vedno več nacionalnih parkov, kjer ribe raje »kažejo, kot pa jejo«. Razmišljati v pozitivno smer je seveda pravilno, vsak posameznik pa naj se zamisli tudi nad tem, kako bodo živeli naši otroci ali določene morske vrste, če bodo v knjigah prisotne le še kot endem.

Pa gremo mi raje na kulinarični del naše zgodbe, ki je veliko bolj sproščen, namesto da rešujem svet, ki ga je vsaj v takšni obliki skoraj nemogoče rešiti.

Najbolj prestižen, ravno prav za 200. Val navtiko, je seveda jadranski jastog. To je kralj med raki, to je delicija, na katero mnogi čakajo dolgo, da pridejo do tega spoznanja.

Res je, da je poseben rak, je pa prav tako precenjen tudi glede okusa in cene na tržišču. Ko sem nabiral korale pred 12 leti, sem ga jedel dvakrat na dan, saj sem na dekompresiji vedno stlačil kakšnega v žep. Po tem obdobju ga vsako leto naredim le enkrat, le toliko, da zadovoljim nostalgične »tauharske« podvige. Jastog se na Jadranu dela predvsem na lešo s »pašto« in kot pečen na žaru. Meni osebno je pečen slabo izkoriščen, saj se največ dobrega okusa skriva prav ob kosteh, ob dušenju pa se izoblikuje v omaki. Najprej so za izdelavo dobre omake potrebni dobra čebula, maslo in živ jastog, potem vrhunsko vino, začimbe in čas, na koncu pa za piko na i še doma narejene testenine ali kupljene pri dobaviteljih svežih testenin. To je vsa umetnost, ni pa tako enostavno – jedel sem že »zmazke« v vrhunskih gostilnah in res prave umetnije starih babic po otokih. Sam rad dodam le beli poper, sol, konico čilija in manjšo konico (noževo) karija, na koncu pa še veliko sesekljanega svežega peteršilja.

Le nekaj besed okoli jastoga in raroga. Jastog je na Hrvaškem, kjer se ga pretežno lovi (morda je nekaj primerkov tudi v slovenskem morju, lahko bi jih sicer prešteli na prste ene roke), rak, ki nima klešč, rarog je rak s kleščami – pri nas je ravno obratno. Sam se vedno izrazim v hrvaškem jeziku, saj tam bivam, lovim in kuham ter sem pečen po dolgem in »počez«, kot pravi stari slogan.

Dobra alternativa jadranskemu jastogu je kanadski, ki je prav tako okusen, samo paziti moramo na datum izlova, da ne kupimo v kakšnem supermarketu dve leti staro surovino. Bolje je najti živega, ki se ga dobi v ribarnicah.

Kuka je prav tako cenjen rak v kulinariki, predvsem dalmatinski, na severnem Jadranu pa ga še nisem videl. To je rak, ki nima klešč, le nekako izoblikovane kratke tipalke, ki služijo za otip in zadržanje plena. Baba, kot je njeno drugo ime, ima hrapavo površino po skeletu, meso pa je prav tako okusno kot jastogovo.

Osebno od vseh delicij najraje pripravim raka, ki je čedalje bolj cenjen, predvsem v Istri, kjer zadnje čase »operiram« (beri: se gibljem, delujem, se družim) – to je prava rakovica ali grancevola. Osebno se mi zdi najboljša narejena na solato, samo na hitro kuhana, izkoščičena in prelita z omako drobovine. Zraven dodam še oljčno olje in velikooo malvazije – to je prava stvar! Zdravje in hrana, pa ima človek vse. Morda bi zraven dodal še Val navtiko, nepokošen travnik v notranjosti Istre, »dekco«, sončna očala in dobro družbo.

V soboto sva z Gabrielom, ki je že nekaj časa član posadke na Meringi, lovila na meji z mednarodnimi vodami, saj je tam v tem času največ tun. Ulovila in izpustila sva nekaj morskih psov. Mimogrede, prav danes sem od kolega prebral, da so, če so majhni (najini so bili težki cca. 25 kg), samčki, posledično pa so okoli tudi malo večje mame, ki lahko tehtajo tudi do 200 kg. O tunah cel dan ni bilo ne duha ne sluha. Že večer prej sva naredila načrt, da po večernem izkrcanju gostov v Medulinu »pičiva« takoj na Unije. Pegan in Melancher sta že kličela na »home made from Unije« »pašto« iz grancevole. Ravno prav, sončni zahod! Parkirala sva barko na unijskem pomolu, ki je bil presenetljivo obiskan kar na soboto (30. maja). Očitno imajo Italijani praznik, sem ugotovil, potem ko sem se zamislil, da sem kar nekaj časa potreboval iz Italije in se mi nihče ni oglasil. Samo 100 m sprehoda sem potreboval do Martove rezidence Unije.si, kjer nas je čakala obljubljena rakovica. Kako so vse skupaj »spacali«, nisem spraševal, nas pa je pet odraslih pojedlo za vsaj deset oseb. S kruhom pomazano, so včasih pisali v kulinaričnih rubrikah Mladine.

Sledilo je hitro spanje, saj sva zjutraj v Ližnjanu pobrala druge goste in jih peljala na »pecanje« po plitvinah tu naokoli. Sam nase sem včasih ponosen, ko mi določena jed, ki sem si jo zamislil, vrhunsko uspe. To nedeljo je bila to kombinacija carpaccia iz tune (narejen le z limeto, s soljo in poprom), sipine solate na črno, avokada (le narezan top »quality avocado from Columbia«) in mariniranih rib. Sipino solato naredim tako, da sip ne čistim, zavrem jih v loncu vode in jušne zelenjave (ne dodajam gomoljčne zelene, le ne preveč aromatično zelenjavo), skuham do mehkega, očistim in meso zrežem v solato, dodam le vrhunsko oljčno olje in morda rezino limone, za sladokusce še kapljico, ampak res samo kapljico staranega »balzamika«. Potreben je še sveže sesekljan peteršilj in to je to.

Za glavno jed sem po nekajmesečnem premoru naredil špagete s tuno. Omako sem naredil iz rumene čebule, domače »šalše« paradižnika, dodal ogromno sveže bazilike, naredil do konca, dodal na 3 x 3 cm narezane koščke tune, petkrat premešal, odstavil in postregel s pokapljanim oljčnim oljem. Po želji je vsak dodal narezan peteršilj.

Ta vikend je bil dan odprtih vrat po istrskih kleteh, kjer so obiskovalci lahko okušali dobro vino, jedli dobrote in se imeli fino. Osebno sem nekaj vinarjev že obiskal, priznam pa, da si moram vzeti čas, po mojem bosta to jesen in zima, ko bom podrobno raziskal čim več istrskih kotičkov. Istro dojemam kot najlepšo pokrajino daleč okoli. Tomaz, Damjanic, Arman, Roxanich, Kozlovič in Coronica – gre le za nekaj imen, ki ponujajo vrhunski izbor, primeren za spremljavo morskih jedi. Omenjeni so le hrvaško istrski vinarji, imamo pa seveda tudi mi »Slovenčki« kar nekaj vrhunskih buteljk – Gordia, Montis, Vinakoper, KlenArt in mnogi drugi. Pri slednjih lahko zopet naslednje leto, na isti dan, tj. 31. maja, ki je mimogrede Svetovni praznik vina, že 16. leto zapored poskusite vino kar direktno v vinskih kleteh.

Škamp je majhen, navihan in okusen rakec, ki meša »štrene« v vrhunski kulinariki. Če vam iskreno povem, najraje kupujem manjše primerke, saj so boljši za buzaro, ki jo obožujem, ali pa za omako s šparglji. Navkljub najljubši jedi iz škampov sem ta vikend v Puli, v eni izmed preprostih oštarij v Premanturi, poskusil drugačne, vendar tako dobre škampe, pečene na žaru, ravno prav soljene, premazane z maslom, da se jih bom še dolgo spominjal. Tako na hitro sva po celodnevnem ribolovu z Buljanom še skočila na kozarček rujnega in tatarski biftek iz tune, malo hladnih delicij pa nama je ravno dovolj ogrelo želodčke, da sva uživala še v škampih na žaru in v rižoti s kapesantami. To pa so perverzije. Priznam.

Pridružil se je še Crnobori, ki pridno skrbi, da ima vsa Big-game-fishing-Istra.com posadka vrhunsko ribolovno opremo. Brez te se lahko na barki samo praskamo. Letos že komaj čakamo odprtje lova na kapitalce, tune nad 100 kg, ki se bo predvidoma začel v juliju. Tako kot skrbim zase, skrbim tudi za goste na barki, ko grem lovit – na voljo so jim vrhunska kulinarika, dobra volja, dobra vina in sonce v duši.

Vsake toliko malo »zalutam«, ampak rdeča nit je še vedno vrhunska hrana. Brez tega pri meni ne gre. Že ko se zbudim, mislim na carpaccio, »home made« tunino pašteto, marinirane inčune, solatko hobotnice, pedoče s čilijem in na marinirane trilje z rdečo čebulo. To vse so delicije, ki jih rad pripravljam za prijatelje, znance, goste, včasih tudi za mimoidoče, odvisno kako čutim. Tako kot pravi moja prijateljica Ana, (»not me, we«), ne jaz, ampak mi. Velikokrat raje naredim dobrote za ljudi okoli sebe kot pa sam zase. Ko sem sam, ocvrem jajca z domačo salamo, popečen kos ajdovega kruha in morda še kaj. To, da osrečujem druge, me veseli, hkrati pa malo utruja, ker včasih pozabim nase.

Gremo mi na ribe, seveda, ribe mi hodijo po glavi »non stop«. Danes sem cel dan čistil ulov prejšnjega večera, ko smo z ližnjansko »bando« lovili na potopljeni barki pri Albanežu. Polna luna, čista bonaca, rahla glasba, dobro »vince«, siti, toplo oblečeni, dobre volje, »nabriti« za celonočni ribolov, pa kaj človek potrebuje še kaj več? Aja, lignje na šporko. Dobro, potem danes ni sladice.

Ujeli smo cel kup trilj, batoglavcev, skuš, bukev, šarunov ter nekaj lepih škarpen in ogromnega cca. štirikilogramskega romba. Preprost trnek, lignja, »klizno olovo« in 50 m laksa, mala palica in veliko volje – to so pogoji za to, da se naslednji dan zakuri ogenj. Mimogrede smo ulovili še tri morske pse, ki pa smo jih izpustili. Plavi morski pes ali modrulj je zaščitena vrsta v Jadranu, hkrati pa tako lep, da ga najraje le »pobožam«, previdno iztaknem trnek in pomaham, ko zopet odplava v modrino. Najraje bi šel za minuto ali dve za njim, tako lepa je ta modrina, tako me sprosti, da ob takih trenutkih prav napolnim baterije, ki se ne spraznijo kar tako.

Male ribe mariniram v limoni, soli, popru, rožmarinu in maslu, spečem le na hitro na gradelah, polijem z oljčnim oljem, dodam na maslu hitro prepraženo rdečo čebulo, vinski kis, kapre, vino in vodo. Pustim v hladilniku za dve uri. Med tem ko delamo peko iz romba, je lažje čakati ob marinirani ribi, privlačni malvaziji in prasketanju ognja.

Romba pod peko naredim tako, da najprej pol ure pečem čebulo, krompir, korenje, potem pa dodam nasoljeno ribo, ki zaradi specifičnega okusa ne potrebuje nič dodatkov, zalijem z dvema dl vina in vode ter štirikilogramsko ribo pečem še naslednjih 60 minut. Za pol manjšo bi potreboval 15 minut manj. Romb je dovolj masten, da zadrži sočnost v sebi, zato je primeren za brodete, pečen v pečici in na lešo (kuhan). Podobno je s škarpeno, tudi ta ima namreč mastno kožo in prav zaradi tega je prava delicija v pečici s krompirjem. Ob naročilu take hrane je povsod potrebno imeti dovolj dobro zalogo vin – na barki, vikendu ali doma.

Skratka, poletna sezona se je začela, rib je dovolj, da se ob večerih »palijo« gradele, zato vsi tisti, ki bi se radi kdaj pridružili na ribolovu, podnevi ali ponoči, najdite me. Mimogrede, sladic na barki ne pripravljam oziroma jih naredim le takrat, ko resnično nimam kaj početi, to pa se zgodi redko, zato raje spečem svežega lignja na šporko, pa še zob ni potrebno po tem oprati. No, pa saj jih tudi ob zgodnjih odhajanjih na plivarice, kjer kupujemo sardelo za lov tune, ni potrebno, vedno je pri roki domača viljamovka.

Valovi ekipi ob jubileju, 200. reviji, želim, da še dolgo ne bi šla v »penzijo« – razvajajte nas z zgodbami, da potem ne spimo po cel mesec, ko komaj čakamo na novo številko …

Srečno!

Sedaj lahko z veseljem napišem, da je naš ponovoletni ribolov na Škardi postal že kar tradicionalen. Tretje leto se namreč vsak prvi teden v januarju odpravimo na našo Škardo, kakor da bi bil to naš drugi, tretji ali četrti dom. Teh domov imamo ribolovci veliko, praktično se ob vsakem dobrem ribolovnem dnevu zaljubimo v majhno lokacijo, pa čeprav so v igri samo ribe – ja, ribe. Če ti določena lokacija tako pod morjem kot nad morjem ustreza, če si tam ulovil lepe ribe, če si se imel tako ali drugače lepo, če si pekel na gradeli ali kaj dobrega skuhal v loncu, potem je normalno, da se na tako lokacijo navežeš. In določen del mojih prijateljev je pač navezanih na Škardo, tukaj jim ne morem nič pomagati, sami so si krivi in sami nosijo posledice, ko se sredi bele zime odpravijo stran od svojih družin, stran od prazničnega vzdušja, da bi nalovili ribe za ozimnico.
Letos se takoj prvega, torej na novo leto, zjutraj ob 11. uri odpravimo iz ledene Ljubljane, najprej čestitat novo leto prijateljem, ki živijo v soseski Momjana v hrvaški Istri. Tam seveda vedno postrežejo z dobrotami kralja živali, prav tako vedno pijemo tudi malvazijo Prelac, nad katero nas je navdušil Klemen. On je tudi sokrivec za tradicionalne zimske odprave na brancine, letos pa se nama je pridružil še Grega.

Plovba iz Medulina poteka po ustaljenem ritmu: najprej skok v vodo na Iloviku, standardne pozicije, brancin in hobotnice, riba očitno bo, si mislimo, saj smo vsi videli kar nekaj jat brancinov, ki so se očitno že zbirale za drstenje. Naj povem, da so mladice v času drstenja prepovedane kot ulov, ne sicer uradno, ampak bolj moralno, in tega pravila se mi striktno držimo. Sončno vreme in dokaj visoke temperature nam dajo navdih za ponoven skok v morje na Silbi. Tam je sicer situacija malo drugačna; med dopoldnevom in drugo uro popoldne nastopi velika oseka, ki pa običajno ne obeta rib v plitvini. Pozimi ribolovec na globokem terenu nima kaj iskati, morda kakšen kaval in škarpeno, pa še to je bolj odvisno od sreče. Riba se zaradi nižjih temperatur ne hrani, posledično ne giblje in jo je zato težje najti. Tudi če je v luknji, se zavleče v razpoke, kjer jo je težje opaziti. Le brancin in cipelj sta bolj zimska in se ob lepem vremenu gibljeta v plitki vodi.

Zvečer ob prihodu na Škardo pojemo marendo. Hvala bogu je Klemen že doma pripravil odlično hobotnico v solati, sicer s česnom, ki ga jaz običajno ne uporabljam v solatah, ampak solata je tako okusna, da lahko rečem le Klemen, »sedi 5«. Kozarček vinske spremljave, proizvajalca ni potrebno vsakič znova omenjati, ker je bil to »itak« vseh pet dni Prelac iz Momjana, malo chardonnayja, malo malvazije in tako vsak dan – tempo držimo le z menjavo receptov v pripravi morskih dobrot. Po marendi je treba pripraviti še lignje, saj za na gradele nimamo drugega materiala – ubogi mali brancin je premalo za pet velikih junakov, mimogrede se nam zvečer pridružita še Martin in Ivan iz Ližnjana, ki sta priplula na Škardo samo zaradi druženja. To so taki užitki, da jih je težko opisati v nekaj stavkih.

Zakurimo velik ogenj v kaminu, da se najprej dobro ogrejemo, potem pa za uvod pripravimo malo lignjev »na šporko«, mini paradižnik z rdečo čebulo, Martin in Ivan pa sta prinesla še svinjska rebrca, ki jih prav tako spečemo na gradelah.

Lignji »na šporko«

Še vedno srečujem ljudi, ki na veliko razlagajo, da so bili na dopustu v Dalmaciji in da so kuharji tako leni, da se jim še lignjev ne ljubi očistiti, da kar cele pečejo na žaru in jih take tudi postrežejo. Jaz pa se še vedno smejem vsem tem ljudem, saj so lignji »na šporko« oziroma lignji, ki imajo v sebi še vedno vso tinto, že postali tradicionalna dalmatinska jed. To je za poznavalce pravi užitek, saj ima ligenj v sebi le tinto, ikre in vodo, pomešano z nekakšno sluzjo, vse skupaj pa je tako okusno, da je ligenj brez tega, vsaj kar se tiče okusa, manj vreden. Ko takega lignja spečemo na gradelah, ga položimo na pladenj, mu iz hrbtenice povlečemo prozorno pero, s katero so v starih časih pisali (namakali so ga v črno tinto za pisanje), odrežemo oči in izvlečemo kljun, potem ga narežemo na tanke kolute in na koncu bogato oblijemo z deviškim oljčnim oljem. Poleg lignjev na gradelah popečemo malo kruha, ki smo ga namazali s strokom česna, za spremljavo pa paradižnik z rdečo čebulo. To je res ena boljših jedi, ki jo zna pripraviti skoraj vsak ribič. Posolimo na koncu, šele ko smo jed poskusili, saj je voda, ki ostane v lignju, že nekoliko slana in je za nekatere sladokusce to že dovolj.

Svinjska rebrca v marinadi

Najprej jih dobro posolimo – najboljša je groba sol – popramo, namažemo z medom in začinimo s svežimi zelišči, kot so timijan, rožmarin, sesekljan lovorjev list, bazilika, žajbelj ipd. Pustimo v marinadi dve uri, med tem pripravimo krompir – meni najboljši je pečen pod peko, doma to naredimo v pečici. Le sol in malo masla sta potrebna za krompir, ki ga jemo ob začinjenih svinjskih rebrcih. Rebrca pečemo na »laganoj vatri«, da se najprej spečejo od znotraj, mažemo jih z mešanico vina in vode, na koncu pa jih skorjasto zapečemo še od zunaj. Ta hrustljava skorja in okusna mehka sredica, mnjami, to je redek dober nadomestek morske hrane. Še najboljši je prašiček iz Istre, ki diha morski zrak.

Drugi dan naše novoletne ekspedicije postreže z lepim sončnim vremenom, oblečeni smo le v majice s kratkimi rokavi. Vsi trije z Ližnjanci lovimo zobatce na panulo, med tem ko Slovenca odideta »ronit«. Zjutraj najprej ulovimo 15 lepih lignjev, ki jih žive shranimo v posodo za živo vabo, potem odidemo na pozicijo, kjer se lovijo zobatci in na živo vabo lovimo, kar se pač uloviti da. Žal nimamo uspeha z zobatci, ulovimo le nekaj velikih morskih pajkov. Popoldne lovimo na sabiki, to je nekaj trnkov, vezanih na osnovni laks, ki ima na sebi samo nekaj barvnih nitk – ujamemo »kanto« ribonov, skuš in šarunov. Vmes ujamemo še tri kilograme lignjev in dan se res konča popolno. Sončni zahod, toplo vreme, prava ekipa; na tak dan ne rabim nič več drugega. Kasneje ponovimo kulinarično zgodbo s prejšnjega večera; lignji »na šporko«, na gradelah obrnemo še nekaj skuš in šarunov. Te majhne ribe so sveže tako dobre, da bi jih človek jedel kar v nedogled. Včasih za »štos« pravim, da so boljše kot vsaka morska hrana, vseeno pa bi se prilegel file zobatca na gradelah in juha iz glave.

Iz morskih pajkov naredimo okusno juho, ki ogreje naše želodce. Morski pajek je zelo cenjena riba v kulinariki, s tem da moramo paziti pri čiščenju, saj so njegove bodice prepolne strupa, ki ima lahko slabe posledice. Naj samo omenim, da je pajek najbolj strupena jadranska riba. Pred dvema mesecema smo jih v Kvarnerju nalovili kar 30 komadov. Po treh dneh na ledu sem jih v Ljubljani očistil za brodet, skrbno strigel bodice, vse delal resnično pazljivo, potem pa na koncu, ko sem čistil pomivalno korito, pazljivo pobral malo bodico, da bi jo vrgel v organske odpadke, in se z njo zbodel. Prsta nisem čutil še pol dneva, bil je nabrekel, kot da me je pičil roj čebel. Le vrela voda je omehčala bolečino.

Skratka, juha iz morskega pajka je fenomenalna »pogruntavščina« – le malo korenja, krompirja, pora in peteršilja je potrebno za ta preprost užitek. Na koncu dodamo le oljčno olje in globoke krožnike. Če imamo čas in voljo, lahko seveda na pol skuhane ribe očistimo in v juhi postrežemo le fileje, kar je seveda veliko bolje, le malo več dela je potrebno. Na Škardi običajno kuhamo zunaj, na pol v temi, zato gledam, da je čim lažje, preprosto, vendar še vedno vrhunsko – imamo vendarle le najboljše sestavine.

V naslednjih dneh je sicer bolj slaba napoved, malo burje, malo hladneje, manj sonca, več oblakov, zato se v soboto, to je naš tretji dan, Ližnjanca odpravita domov, mi pa do torka »pretauhamo« vse naokoli. Silba, Olib, Ist in Škarda, same najboljše pozicije, brancina pa od nikjer, vidimo le kakšnega manjšega. Predzadnji dan Klemen na Škardi samo opazuje ogromno »brancinko«, ki je polna iker. V veri, da so moški kje naokoli, išče, pa ne najde ničesar, kar bi bilo primerno za ulov.

Nekaj ciplov in šargov vseeno ulovimo, hvala bogu, da je letos hobotnic v izobilju, z njimi nasmejani odidemo domov, ponosni na ribolovne dni.

V soboto pripravimo pravo pojedino surovih dobrot: kapesante, ki smo jih nabrali na naši lokaciji, ostrige, priljepke, srčanke, pedoče, surove marinirane lovke lignjev in carpaccio iz cipljev. Kot bi človek zavil v najboljšo »sushi« restavracijo, servirano na drobljenem ledu, kamor spadajo tudi limonine rezine, oljčno olje in groba sol. Na lignje in carpaccio še niansa lahkega medu iz sivke, bokal vina in dobra glasba v naši novi barki, to so užitki.

Školjke samo nežno odpremo z nožem, meso ločimo od lupine, pokapamo z limono in oljčnim oljem ter »pocuzamo« v usta. Vsaka školjka zahteva požirek dobrega vina. Najboljša bi bila seveda suha penina.

V barko sem montiral centralno gretje, zato je jutranje prebujanje sedaj pravi užitek; ko je človek dobro naspan, ko se v potapljaško obleko obleče z užitkom, saj jo prej polije z vročo vodo. To je čisto drugače kot včasih, ko smo pozimi obleko morali vreči v morje, da se je malo segrela, ko nas je po prezeblih nočeh čakal še mrzel dan pod morjem. Bili smo pač mladi in se nismo prav nič obremenjevali s tem, sedaj pa prihajamo v leta, ko je potrebno paziti na zdravje.

Vsi z željo ulova se četrti dan odpravimo na sivi torpedo, kakor ljubkovalno pravimo brancinu. Smudut, morski vuk, lubin, morski grgeč in še nekaj imen obstaja za eno najboljših rib Jadrana. Meso je tako okusno, topi se v ustih kakor maslo, da mu težko najdemo konkurenco.

Nedelja je zopet bolj dan za hobotnice, saj velika oseka in oblačno vreme nista najboljša kombinacija. Sam ob prihodu v zaliv naredim ribjo juho iz ribonov, fanta še malo iščeta hobotnice. Juha nas dobro ogreje, zato pred večerom naredimo še sprehod do starega »sela«, zapuščene vasi na drugi, severni strani otoka.

To je lep sprehod, kjer se na pol poti odpre pogled na Susak, Lošinj z Ilovikom, Silbo in Olib, sončni zahod proti Italiji, včasih, če je mirno morje, še pogled na barke, ki gredo ponoči lovit na odprto morje. Tokrat bark ni mogoče videti, saj že nekaj let obstaja prepoved izlova sardel od božiča pa vse do konca januarja. Plava riba je v tem obdobju v drstenju in prav je tako, da se tudi riba v svojem razmnoževalnem ciklusu malo odpočije.

Predzadnji dan se počasi odpravimo proti severu. Najprej lovimo na Premudi, kjer zgrešim brancina; vesel sem, da sem jih vsaj videl. Kasneje lovimo lignje na Grujici. Slavna Grujica, ki je, kakor pravijo ribiči, najboljša pozicija za lignje, se ne izkaže v pravi luči, ujamemo le nekaj komadov, potem nadaljujemo na Iloviku, kjer tudi ni sreče, očitno tudi na njih vplivajo luna, oseka in »burjasto« vreme. Spimo na Iloviku, celo elektriko imamo na pomolu, zato se grejemo na kalorifer. Popolno mrtvilo v selu, samo mačke po ulicah, žive duše ni na otoku, nekaj luči v hišah, vse ostalo je temno. Zjutraj lovimo na pozicijah prvega dneva, zopet nič. Vsaj zadnjo minuto novoletne ekspedicije imam srečo, da pod barko s površja zagledam velikega sivo zelenega lepotca. Počasi se spustim v morje, vržem kamen, naredim »čeko« in že je na sulici. Sreča pa taka. Z Grego Klemnu tega seveda ne poveva takoj, ker bi do večera »tauhu« po lučici, nam pa se počasi mudi proti domu. Je že torek. Treba je še kaj narediti v službi. Na plovbi domov pospravljamo barko, »surprise« za Klemna – seveda ga bomo skupaj pojedli, tak je dogovor, vse delimo, kar ulovimo, tudi …

Mirno morje in sončno vreme nas spremljata ob plovbi domov mimo Srakan, Unij in Galijole, pa vse tja do Medulina, kjer ima privez naša Meringa.

Vse lepo v novem kulinaričnem letu,

vedno vaš Robert Renninger.