→ članek v prvi in najbolj brani slovenski navtični reviji reviji – Val navtika

Že dolgo nazaj, pravzaprav v mladosti mojega očeta, ki je mimogrede krivec za to, da sem se v morje dobesedno zaljubil, je bilo vsega v izobilju – rib, rakov, školjk, hobotnic, sip, lignjev … Določene morske dobrote takrat niso bile tako cenjene kot danes. Tako je pri vseh stvareh – redkost dvigne ceno, odvrne tiste, ki tega niso pripravljeni plačati, možnost pa daje tistim, ki želijo biti nekaj posebnega. Moje osebno mnenje je, da bi morali sproti »balansirati« potrebe ljudi in dejansko stanje pod morjem, seveda pa tudi stvari nad morjem, pri čemer bi morali določene ukrepe skozi zakonske akte še bolj poostriti. Govorim o izlovu določenih vrst rib (kaval, škarpena, kovač, romb idr.) in rakov (škampi, jastog, rarog, kuka, kozice idr.), ki bi ob pravem kolobarjenju še vedno bili na mizah preprostih družin.

Tako je na primer na Brionih rib v izobilju – hvala bogu imajo tamkajšnji »rangerji« dober nadzor in tako naj tudi ostane.

Podobno je s Korziko in Sardinijo, kjer imajo vsakih nekaj let v določenem predelu morja t. i. lovostaj – tam se ne sme loviti rib z nobenim ribolovnim priborom, še vedno pa imajo veliko rib. Tu je tudi vedno več nacionalnih parkov, kjer ribe raje »kažejo, kot pa jejo«. Razmišljati v pozitivno smer je seveda pravilno, vsak posameznik pa naj se zamisli tudi nad tem, kako bodo živeli naši otroci ali določene morske vrste, če bodo v knjigah prisotne le še kot endem.

Pa gremo mi raje na kulinarični del naše zgodbe, ki je veliko bolj sproščen, namesto da rešujem svet, ki ga je vsaj v takšni obliki skoraj nemogoče rešiti.

Najbolj prestižen, ravno prav za 200. Val navtiko, je seveda jadranski jastog. To je kralj med raki, to je delicija, na katero mnogi čakajo dolgo, da pridejo do tega spoznanja.

Res je, da je poseben rak, je pa prav tako precenjen tudi glede okusa in cene na tržišču. Ko sem nabiral korale pred 12 leti, sem ga jedel dvakrat na dan, saj sem na dekompresiji vedno stlačil kakšnega v žep. Po tem obdobju ga vsako leto naredim le enkrat, le toliko, da zadovoljim nostalgične »tauharske« podvige. Jastog se na Jadranu dela predvsem na lešo s »pašto« in kot pečen na žaru. Meni osebno je pečen slabo izkoriščen, saj se največ dobrega okusa skriva prav ob kosteh, ob dušenju pa se izoblikuje v omaki. Najprej so za izdelavo dobre omake potrebni dobra čebula, maslo in živ jastog, potem vrhunsko vino, začimbe in čas, na koncu pa za piko na i še doma narejene testenine ali kupljene pri dobaviteljih svežih testenin. To je vsa umetnost, ni pa tako enostavno – jedel sem že »zmazke« v vrhunskih gostilnah in res prave umetnije starih babic po otokih. Sam rad dodam le beli poper, sol, konico čilija in manjšo konico (noževo) karija, na koncu pa še veliko sesekljanega svežega peteršilja.

Le nekaj besed okoli jastoga in raroga. Jastog je na Hrvaškem, kjer se ga pretežno lovi (morda je nekaj primerkov tudi v slovenskem morju, lahko bi jih sicer prešteli na prste ene roke), rak, ki nima klešč, rarog je rak s kleščami – pri nas je ravno obratno. Sam se vedno izrazim v hrvaškem jeziku, saj tam bivam, lovim in kuham ter sem pečen po dolgem in »počez«, kot pravi stari slogan.

Dobra alternativa jadranskemu jastogu je kanadski, ki je prav tako okusen, samo paziti moramo na datum izlova, da ne kupimo v kakšnem supermarketu dve leti staro surovino. Bolje je najti živega, ki se ga dobi v ribarnicah.

Kuka je prav tako cenjen rak v kulinariki, predvsem dalmatinski, na severnem Jadranu pa ga še nisem videl. To je rak, ki nima klešč, le nekako izoblikovane kratke tipalke, ki služijo za otip in zadržanje plena. Baba, kot je njeno drugo ime, ima hrapavo površino po skeletu, meso pa je prav tako okusno kot jastogovo.

Osebno od vseh delicij najraje pripravim raka, ki je čedalje bolj cenjen, predvsem v Istri, kjer zadnje čase »operiram« (beri: se gibljem, delujem, se družim) – to je prava rakovica ali grancevola. Osebno se mi zdi najboljša narejena na solato, samo na hitro kuhana, izkoščičena in prelita z omako drobovine. Zraven dodam še oljčno olje in velikooo malvazije – to je prava stvar! Zdravje in hrana, pa ima človek vse. Morda bi zraven dodal še Val navtiko, nepokošen travnik v notranjosti Istre, »dekco«, sončna očala in dobro družbo.

V soboto sva z Gabrielom, ki je že nekaj časa član posadke na Meringi, lovila na meji z mednarodnimi vodami, saj je tam v tem času največ tun. Ulovila in izpustila sva nekaj morskih psov. Mimogrede, prav danes sem od kolega prebral, da so, če so majhni (najini so bili težki cca. 25 kg), samčki, posledično pa so okoli tudi malo večje mame, ki lahko tehtajo tudi do 200 kg. O tunah cel dan ni bilo ne duha ne sluha. Že večer prej sva naredila načrt, da po večernem izkrcanju gostov v Medulinu »pičiva« takoj na Unije. Pegan in Melancher sta že kličela na »home made from Unije« »pašto« iz grancevole. Ravno prav, sončni zahod! Parkirala sva barko na unijskem pomolu, ki je bil presenetljivo obiskan kar na soboto (30. maja). Očitno imajo Italijani praznik, sem ugotovil, potem ko sem se zamislil, da sem kar nekaj časa potreboval iz Italije in se mi nihče ni oglasil. Samo 100 m sprehoda sem potreboval do Martove rezidence Unije.si, kjer nas je čakala obljubljena rakovica. Kako so vse skupaj »spacali«, nisem spraševal, nas pa je pet odraslih pojedlo za vsaj deset oseb. S kruhom pomazano, so včasih pisali v kulinaričnih rubrikah Mladine.

Sledilo je hitro spanje, saj sva zjutraj v Ližnjanu pobrala druge goste in jih peljala na »pecanje« po plitvinah tu naokoli. Sam nase sem včasih ponosen, ko mi določena jed, ki sem si jo zamislil, vrhunsko uspe. To nedeljo je bila to kombinacija carpaccia iz tune (narejen le z limeto, s soljo in poprom), sipine solate na črno, avokada (le narezan top »quality avocado from Columbia«) in mariniranih rib. Sipino solato naredim tako, da sip ne čistim, zavrem jih v loncu vode in jušne zelenjave (ne dodajam gomoljčne zelene, le ne preveč aromatično zelenjavo), skuham do mehkega, očistim in meso zrežem v solato, dodam le vrhunsko oljčno olje in morda rezino limone, za sladokusce še kapljico, ampak res samo kapljico staranega »balzamika«. Potreben je še sveže sesekljan peteršilj in to je to.

Za glavno jed sem po nekajmesečnem premoru naredil špagete s tuno. Omako sem naredil iz rumene čebule, domače »šalše« paradižnika, dodal ogromno sveže bazilike, naredil do konca, dodal na 3 x 3 cm narezane koščke tune, petkrat premešal, odstavil in postregel s pokapljanim oljčnim oljem. Po želji je vsak dodal narezan peteršilj.

Ta vikend je bil dan odprtih vrat po istrskih kleteh, kjer so obiskovalci lahko okušali dobro vino, jedli dobrote in se imeli fino. Osebno sem nekaj vinarjev že obiskal, priznam pa, da si moram vzeti čas, po mojem bosta to jesen in zima, ko bom podrobno raziskal čim več istrskih kotičkov. Istro dojemam kot najlepšo pokrajino daleč okoli. Tomaz, Damjanic, Arman, Roxanich, Kozlovič in Coronica – gre le za nekaj imen, ki ponujajo vrhunski izbor, primeren za spremljavo morskih jedi. Omenjeni so le hrvaško istrski vinarji, imamo pa seveda tudi mi »Slovenčki« kar nekaj vrhunskih buteljk – Gordia, Montis, Vinakoper, KlenArt in mnogi drugi. Pri slednjih lahko zopet naslednje leto, na isti dan, tj. 31. maja, ki je mimogrede Svetovni praznik vina, že 16. leto zapored poskusite vino kar direktno v vinskih kleteh.

Škamp je majhen, navihan in okusen rakec, ki meša »štrene« v vrhunski kulinariki. Če vam iskreno povem, najraje kupujem manjše primerke, saj so boljši za buzaro, ki jo obožujem, ali pa za omako s šparglji. Navkljub najljubši jedi iz škampov sem ta vikend v Puli, v eni izmed preprostih oštarij v Premanturi, poskusil drugačne, vendar tako dobre škampe, pečene na žaru, ravno prav soljene, premazane z maslom, da se jih bom še dolgo spominjal. Tako na hitro sva po celodnevnem ribolovu z Buljanom še skočila na kozarček rujnega in tatarski biftek iz tune, malo hladnih delicij pa nama je ravno dovolj ogrelo želodčke, da sva uživala še v škampih na žaru in v rižoti s kapesantami. To pa so perverzije. Priznam.

Pridružil se je še Crnobori, ki pridno skrbi, da ima vsa Big-game-fishing-Istra.com posadka vrhunsko ribolovno opremo. Brez te se lahko na barki samo praskamo. Letos že komaj čakamo odprtje lova na kapitalce, tune nad 100 kg, ki se bo predvidoma začel v juliju. Tako kot skrbim zase, skrbim tudi za goste na barki, ko grem lovit – na voljo so jim vrhunska kulinarika, dobra volja, dobra vina in sonce v duši.

Vsake toliko malo »zalutam«, ampak rdeča nit je še vedno vrhunska hrana. Brez tega pri meni ne gre. Že ko se zbudim, mislim na carpaccio, »home made« tunino pašteto, marinirane inčune, solatko hobotnice, pedoče s čilijem in na marinirane trilje z rdečo čebulo. To vse so delicije, ki jih rad pripravljam za prijatelje, znance, goste, včasih tudi za mimoidoče, odvisno kako čutim. Tako kot pravi moja prijateljica Ana, (»not me, we«), ne jaz, ampak mi. Velikokrat raje naredim dobrote za ljudi okoli sebe kot pa sam zase. Ko sem sam, ocvrem jajca z domačo salamo, popečen kos ajdovega kruha in morda še kaj. To, da osrečujem druge, me veseli, hkrati pa malo utruja, ker včasih pozabim nase.

Gremo mi na ribe, seveda, ribe mi hodijo po glavi »non stop«. Danes sem cel dan čistil ulov prejšnjega večera, ko smo z ližnjansko »bando« lovili na potopljeni barki pri Albanežu. Polna luna, čista bonaca, rahla glasba, dobro »vince«, siti, toplo oblečeni, dobre volje, »nabriti« za celonočni ribolov, pa kaj človek potrebuje še kaj več? Aja, lignje na šporko. Dobro, potem danes ni sladice.

Ujeli smo cel kup trilj, batoglavcev, skuš, bukev, šarunov ter nekaj lepih škarpen in ogromnega cca. štirikilogramskega romba. Preprost trnek, lignja, »klizno olovo« in 50 m laksa, mala palica in veliko volje – to so pogoji za to, da se naslednji dan zakuri ogenj. Mimogrede smo ulovili še tri morske pse, ki pa smo jih izpustili. Plavi morski pes ali modrulj je zaščitena vrsta v Jadranu, hkrati pa tako lep, da ga najraje le »pobožam«, previdno iztaknem trnek in pomaham, ko zopet odplava v modrino. Najraje bi šel za minuto ali dve za njim, tako lepa je ta modrina, tako me sprosti, da ob takih trenutkih prav napolnim baterije, ki se ne spraznijo kar tako.

Male ribe mariniram v limoni, soli, popru, rožmarinu in maslu, spečem le na hitro na gradelah, polijem z oljčnim oljem, dodam na maslu hitro prepraženo rdečo čebulo, vinski kis, kapre, vino in vodo. Pustim v hladilniku za dve uri. Med tem ko delamo peko iz romba, je lažje čakati ob marinirani ribi, privlačni malvaziji in prasketanju ognja.

Romba pod peko naredim tako, da najprej pol ure pečem čebulo, krompir, korenje, potem pa dodam nasoljeno ribo, ki zaradi specifičnega okusa ne potrebuje nič dodatkov, zalijem z dvema dl vina in vode ter štirikilogramsko ribo pečem še naslednjih 60 minut. Za pol manjšo bi potreboval 15 minut manj. Romb je dovolj masten, da zadrži sočnost v sebi, zato je primeren za brodete, pečen v pečici in na lešo (kuhan). Podobno je s škarpeno, tudi ta ima namreč mastno kožo in prav zaradi tega je prava delicija v pečici s krompirjem. Ob naročilu take hrane je povsod potrebno imeti dovolj dobro zalogo vin – na barki, vikendu ali doma.

Skratka, poletna sezona se je začela, rib je dovolj, da se ob večerih »palijo« gradele, zato vsi tisti, ki bi se radi kdaj pridružili na ribolovu, podnevi ali ponoči, najdite me. Mimogrede, sladic na barki ne pripravljam oziroma jih naredim le takrat, ko resnično nimam kaj početi, to pa se zgodi redko, zato raje spečem svežega lignja na šporko, pa še zob ni potrebno po tem oprati. No, pa saj jih tudi ob zgodnjih odhajanjih na plivarice, kjer kupujemo sardelo za lov tune, ni potrebno, vedno je pri roki domača viljamovka.

Valovi ekipi ob jubileju, 200. reviji, želim, da še dolgo ne bi šla v »penzijo« – razvajajte nas z zgodbami, da potem ne spimo po cel mesec, ko komaj čakamo na novo številko …

Srečno!

Vrhunski konec tedna v znamenju odličnih testenin

→ članek v prvi in najbolj brani slovenski navtični reviji reviji – Val navtika

Tokrat za spremembo malo drugače. Kot že uvodni stavek pove, smo ga ta vikend malo »biksali« po svoje, po moško, s testeninami, ki pa so ženskega spola, no, vsaj nekatere. Tagliatelle, lunce, pappardelle, jajčne testenine, sipine testenine, nekaj njokov in raviolov, pa špageti in rezanci, testeninam ni bilo ne konca ne kraja …

S testeninami rad delam – ne samo zato, ker imajo ženski prizvok v izgovarjavi, ampak predvsem zaradi dejstva, da kreacijam v smislu omak, dodatkov in posipov ni nikoli konca in da kuhanje teh ni nikoli dolgočasno. Toliko, kolikor je dni v letu, lahko vsak sposoben kuhar ali pa kuharica našteje omak za vsak dan posebej. Nekatere so enostavne in hitro pripravljene, druge pa kompleksne in zahtevajo več časa in znanja. Hitrost ob tem ni dovolj trden razlog za kvaliteto. Najboljše omake za testenine so lahko narejene v le nekaj minutah, zato vedno bolj cenim Italijane, ki so že leta nazaj vedeli, kaj bomo ljudje potrebovali v času kapitalizma. Časovne in finančne stiske nas vedno bolj pripravljajo tudi na način prehranjevanja. Tako so testenine hrana bogatih in revnih, tistih, ki se jim vedno nekam mudi, pa tudi tistih, ki radi uživajo v malo manj tempiranem ritmu; kulinarično zahtevnih ljudi in na drugi strani tistih, ki jim kulinarika ne pomeni vse v »lajfu«.

Vse pa ni v omakah – testenine so bistvenega pomena. Narejene s pravo mero občutka ter seveda znanja, sveže iz domače moke, bele ali ajdove, koruzne ali pirine, z dodatki ali brez, o tem bi rad napisal nekaj stavkov. Sam sicer nisem »ekspert« za »pašto«, kakor jo ljubkovalno poimenujem, redko jo delam sam doma, predvsem zaradi dejstva, da živim blizu trgovine, ki ima najboljše testenine v mestu. Zaradi velike izbire in zaradi tega, ker si lahko od vsake vrste testenin izberem le porcijo ali dve, se mi zdi nesmiselno izgubljati čas in mesiti testo doma.

Zadnje čase je veliko govora (in verjamem, da je to tudi resnično dejstvo) o tem, da pšenična moka ni zdrava oziroma da gluten, ki se nahaja v moki, ni zdrav. Ko preračunamo, da ima porcija dobre »pašte« manj glutena kot košček kruha, ki ga pojemo za zajtrk, potem lahko rečem, da sem vsekakor pojedel nekaj zdravega. Pravzaprav so testenine lahko tudi iz pirine, koruzne ali ajdove moke, zato je prehranjevanje s testeninami dobro tudi za ljudi, ki se pšenični moki izogibajo. Ko sam pripravljam testenine, dajem poudarek omaki, in sicer, da je pripravljena iz vrhunskih sestavih in da jo je v jedi več kot samih testenin, zato pogosto v šali rečem, da bo za kosilo hobotnica z rezanci in ne obratno.

Skratka, po dolgem času smo se zopet po moško odpravili na morje ribarit in ker je bil šele četrtek, do nedelje pa je bila še dolga, pa tudi, ker smo vedeli, da bomo na morju 48 ur, se je bilo potrebno založiti s surovinami za hranjenje, da se nam slučajno ne bi »popki zalepili na hrbtenico«. V Ljubljani običajno kupim le vodo, morda kakšen domač kruh, salamo, sire, tako malo za rezervo, če gre kaj izven planov, zadnje čase pa sem se navadil s seboj vzeti sveže testenine iz trgovinice Toskana. Moram jih resnično pohvaliti, saj mi vedno lepo pripravijo nekaj okusov in oblik v lepo pakirane papirnate vrečke, po porcijo ali dve, da potem lahko ustvarjam v kuhinji.

Če imam čas, si okuse vnaprej naročim po telefonu, saj se lahko zgodi, da ob obisku trgovine ostanem brez vsega, saj nisem njihov edini certificirani odvisnik.

Petek zjutraj, ura je 5:00, zunaj je hladno in temno, v barki pa prijetno toplo. Po pregledu Marine traffica, aplikacije na telefonu, kjer najdem pozicije ribiških bark, ni v bližini Medulina na vidiku nobene barke. Nekaj plivaric (barke, ki lovijo sardele) je pri Premudi, ostale so v Reškem zalivu, vse to je za nas nedosegljivo v nekem razumnem času, zato gresta Martin in Steffano v nabavo zamrznjenih sardel, ki jih potrebujemo za privabljanje tune okoli čolna. Ob 10:00 smo na poziciji, najprej je morje mirno, kasneje sledi pravi razvrat, valovi so veliki preko metra, barka se ziblje, že razmišljamo o odhodu na obalo, kjer bi lovili zobatce, ampak nismo iz stiropora, kot pravim ekipi, in se odpravim kuhat raviole. V Medulinu včasih kupim dagnje, kar direktno na splavu pred gojiščem, pokličem, naročim in prevzamem, tako za vsak slučaj, če nič ne ujamemo. To se sicer redko zgodi, se pa, zato previdnost ni odveč. Najhuje je biti lačen na morju. Eni sicer sanjajo, da bi šli z menoj na barko na shujševalno, »e brate nemože« – pojdite s kom drugim. Pri meni se kuha in pika.

RAVIOLI Z BAZILIČNIM NADEVOM IN DAGNJAMI

Kupljene raviole v Toskani d. o. o. skuham v slanem kropu, praktično na morju natočim 1/4 lonca morske vode in dolijem 3/4 sladke, kar je ravno pravšnje razmerje za kuhanje »pašte«. Sicer je odvisno od tega, kakšna je omaka, koliko je slana, zato vsakič najprej naredim omako, šele potem kuham »pašto«.

Na sopari pustim školjke 3-4 minute, da se odprejo, jim odstranim prazno polovico lupine, naredim marinado iz oljčnega olja, popra, čilija in soka limone, prelijem čez meso školjk. Raviole malo prepražim na maslu, takoj ko jih skuham v slanem kropu, zložim na krožnike, dodam školjke, hladno paradižnikovo »šalšo«, torej omako, ki jo je naredila mama našega Igorja, ribolovca iz Ližnjana, ter nekaj uporabno dekorativnih vejic bazilike, ki se jo seveda poje skupaj z jedjo.

Hitro, enostavno in lahko za prvi dnevni obrok. Vse ostale školjke seveda padejo v čast dobri buzari.

Veliki valovi, ura je 14:00, odločimo se, da gremo ob obalo, saj smo v tem trenutku štiri morske milje stran, na odprtem morju. Ob obali so sipe, pravi Klemen, ki je pravi specialist za peškafondo. Seveda, da jo prvi in na koncu tudi edini ulovi. In to ubožico, eno in edino, po nekaj urah »uspešnega« lova naredimo v drugi današnji jedi. Ekipa mimogrede dela počepe celo pot nazaj, da bi se lahko lotila naslednje jedi.

SIPA V BRODETU Z ŠIROKIMI REZANCI

Dve veliki rumeni čebuli prepražim na majhnem ognju, počasi, da se razpustita, nič ne solim, dodam le vejico rožmarina, majhen list lovorja, strok česna, strtega z dlanjo, poper, narezano sipo, ki je seveda neočiščena, saj je notranjost najboljša za »šugo«, ki je želim pridobiti čim več. Ena sipa, pet velikih fantov. Kuham 30 minut, vmes dodam vino in rdečo papriko ter zalivam z vodo, vse dokler sipa ni mehka. Posebej skuham široke rezance, ki so že na videz izvrstni. Mehki, a se ne prijemljejo skupaj, skuham jih al dente, ravno prav, da še vsrkajo nekaj »šuga«, in že uživamo – brez parmezana, potrebno je samo oljčno olje in liter »belega«.

V startu sem razmišljal, ali naj za to jed uporabim črne sipine testenine ali svetle. Lahko bi jih tudi pomešal, da bi dobil pisano kombinacijo na krožniku. Vse je mogoče, odvisno od želja in okusov. Vsekakor pa priporočam vino chardonnay Prelac, ki izhaja iz severne hrvaške Istre, iz Momjana. Z njim nas je seznanil Klemnov prijatelj in sedaj je vedno z nami, v dobrem ali slabem, nekaj »flašk«, ki jih skrivamo na hladnem.

Seveda cel dan na morju zahteva davek; nekateri bi ga lahko celega prespali, sploh ko imajo prenaporen urnik med tednom. Sam hvala bogu nisem med njimi, zato je postelja v premcu zasedena že nekaj ur. Po sončnem zahodu in nekaj »glažih« vina nam še ni dovolj, gremo v trgovino po čebulo, paradižnik in še nekaj drobnarij. Plan se v minutki spremeni, Čiči pokliče, da gre na odprto morje s plivarico in seveda gremo tja tudi mi. Zdi se nam zabavno, iz plivarice sije v vodo snop žarometov, ki dosega preko 10.000 W. Pravi dan na morju, brez dvoma. Razlog se skriva v tem, da se sardele zberejo pod lučjo, zjutraj pa se jih »zapaše« z mrežo. Nam je prioriteta uživati in morda uloviti kakšno ribo ali lignja za »pofrigat«. Nekaj delfinov očitno prepodi vsa živa bitja v okolici, zato že pred polnočjo popadamo v postelje.

Čiči (kapetan plivarice Levan) sporoči, da mreže ne bo »kalal«, spustil, ker pravi, da je očitno morje tako hladno (10 stopinj), da se sardele ne zberejo pod lučmi, zato se prebudimo ob 5:00 in se odpravimo proti obali, kjer v uvali Polje na Premanturi vržemo sidro in spimo dalje. Joj, kako je lepo, topla barka, še kakšno urico pod »koutrom«, potem pa predsedniški zajtrk. Domača jajca s slanino in šampinjoni, popečeni kruhki in kavica, to je milina. Sonce, voda, zrak, svoboda.

Malo sprehoda do bližnje farme, kjer s Klemnom nabereva mlade čebule, počakamo še drugi del ekipe, ki prihaja z drugo barko in odplujemo v prvo uvalo »pecat« arbune. Druga ekipa iz Ližnjana in Medulina prinese sveže škampe iz Kvarnerja in hobotnico. Hobotnica gre takoj na kuhanje, škampe pa obdelam tako, da jih oluščim, iz koščic naredim okusno temeljno omako, meso pa obarim.

ŠPINAČNI RAVIOLI S ŠKAMPOVIMI REPKI (JED SE IMENUJE »UGRIZNI ME ZA REPEK«)

Raviole skuham do polovice, odcedim in prelijem s škampovo osnovo, v kateri jih pokuham do konca. Prepražim na maslu, škampovo omako reduciram, da lahko kasneje dodam le nekaj kapljic omake na krožnik. Obarjene škampe zložim na krožnik z ravioli (cca. 3 minute, to delam na cedilu nad soparo), pokapljam z omako in okrasim, tokrat s kalčki, ki malo hrustajo, lahko bi dodal mlado krešo, zelenjavo s kakšno eksotično začimbo, parmezanov piškotek … idej imam za malo morje. Pri tej jedi smo za spremljavo poskusili cabernet sauvignon. Vem, rdeče pa škampi – vseeno pa je lahko, sveže in sadno vino letnika 2013 skupaj s kombinacijo na krožniku obrodilo sadove našega dela. Toskansko vino je upravičilo sloves, da ga lahko v Toskani d. o. o . še naprej mirno prodajajo v hektolitrih.

Moram priznati, da športno dejavni ta vikend res nismo. Malo ležanja na plaži (barki) s čivavo na straži in vsake dve urici nekaj prigrizkov se resnično priležeta po napornem tedenskem urniku. Glede rib bo potrebno počakati na koledarsko pomlad, da se morje malo otopli, do takrat pa morda »pade še kakšna smučarija«.

Ker je šele sobota in ker nas je deset super prijateljev v mirnem in pred burjo skritem zalivu na barki, še ne mislimo na odhod domov; malo karaok in kuhanja se še odvije v scenariju, saj na hobotnico iz nekaj odstavkov nazaj nismo pozabili. Ravno prav kuhana, v svojem lastnem soku, počasi na malem ognju, nič soljena, brez dodatkov, tako imam najraje.

HOBOTNICA V RAGUJU Z NJOKI

Nekaj hobotnice naredim v solati, dodam samo oljčno olje, kapre iz Komiže, malo kisa od kaper in poper. Če bi imel še krompir, ki bi ga prav tako kuhal v soku hobotnice, nič ne bi bilo narobe, a ker že pripravljamo naslednjo jed, krompirja ne potrebujemo, saj ga je v njokih dovolj.
Na mladi in stari čebuli prepražim češnjeve paradižnike, dodam še nekaj vloženih suhih, ki sem jih poleti naredil na Visu, solim, popram, dodam za noževo konico curryja, čili v prahu in narezane kolobarje hobotnice. Zalijem z belim vinom in vodo ter dušim še 20 minut, tako da se čebula razpusti, hobotnica do konca zmehča, vino povre, omaka pa se primerno zgosti. Dodam še pest parmezana, dvakrat premešam, posebej skuham njoke, ki so že na videz odlični.

Kvaliteto preverim takoj, ko njok pregriznem in se mi ne nabere po nebu ust – struktura njoka se ne sme lepiti po ustih, takšen njok je najboljši.

Odličnega okusa, ravno prav slani, se super ujamejo z ragujem hobotnice. Še kozarec belega toskanskega vina in kosilo je odlično.

Komaj že čakam novo ribolovno sezono, da bom lahko čim več različnih rib pripravljal v kombinaciji z vrhunskimi sestavinami iz trgovine Toskana. Doma (v Sloveniji) narejene testenine iz skrbno izbrane moke, jajc in dodatkov so odraz dobre volje, znanja in izkušenj kolegice Tatjane in njenega moža, ki sta krivca, da pri kuhi uporabljam njihove proizvode. Mislim, da nikoli nisem bil razočaran nad njihovimi izdelki, saj očitno skrbita za sleherno podrobnost pri izbiri surovine, ki jo kupim v njihovih trgovinah. Oljčno olje, olive, kapre, pršuti, salame, siri, testenine, vina, kar veliko je izdelkov za kulinarične »frike«, kot sem jaz, zato se včasih v njihovi trgovini, predvsem v Kosezah, kjer tudi živim, zadržim dlje od načrtovanega. Pa še kakšen »panin« z mortadelo na poti domov pojem. Če potrebujete nasvet pri pripravi jedi, vam bodo v njihovih trgovinah zagotovo pomagali.

Srečno v pomlad in dober tek …