→ članek v prvi in najbolj brani slovenski navtični reviji reviji – Val navtika
Sedaj lahko z veseljem napišem, da je naš ponovoletni ribolov na Škardi postal že kar tradicionalen. Tretje leto se namreč vsak prvi teden v januarju odpravimo na našo Škardo, kakor da bi bil to naš drugi, tretji ali četrti dom. Teh domov imamo ribolovci veliko, praktično se ob vsakem dobrem ribolovnem dnevu zaljubimo v majhno lokacijo, pa čeprav so v igri samo ribe – ja, ribe. Če ti določena lokacija tako pod morjem kot nad morjem ustreza, če si tam ulovil lepe ribe, če si se imel tako ali drugače lepo, če si pekel na gradeli ali kaj dobrega skuhal v loncu, potem je normalno, da se na tako lokacijo navežeš. In določen del mojih prijateljev je pač navezanih na Škardo, tukaj jim ne morem nič pomagati, sami so si krivi in sami nosijo posledice, ko se sredi bele zime odpravijo stran od svojih družin, stran od prazničnega vzdušja, da bi nalovili ribe za ozimnico.
Letos se takoj prvega, torej na novo leto, zjutraj ob 11. uri odpravimo iz ledene Ljubljane, najprej čestitat novo leto prijateljem, ki živijo v soseski Momjana v hrvaški Istri. Tam seveda vedno postrežejo z dobrotami kralja živali, prav tako vedno pijemo tudi malvazijo Prelac, nad katero nas je navdušil Klemen. On je tudi sokrivec za tradicionalne zimske odprave na brancine, letos pa se nama je pridružil še Grega.
Plovba iz Medulina poteka po ustaljenem ritmu: najprej skok v vodo na Iloviku, standardne pozicije, brancin in hobotnice, riba očitno bo, si mislimo, saj smo vsi videli kar nekaj jat brancinov, ki so se očitno že zbirale za drstenje. Naj povem, da so mladice v času drstenja prepovedane kot ulov, ne sicer uradno, ampak bolj moralno, in tega pravila se mi striktno držimo. Sončno vreme in dokaj visoke temperature nam dajo navdih za ponoven skok v morje na Silbi. Tam je sicer situacija malo drugačna; med dopoldnevom in drugo uro popoldne nastopi velika oseka, ki pa običajno ne obeta rib v plitvini. Pozimi ribolovec na globokem terenu nima kaj iskati, morda kakšen kaval in škarpeno, pa še to je bolj odvisno od sreče. Riba se zaradi nižjih temperatur ne hrani, posledično ne giblje in jo je zato težje najti. Tudi če je v luknji, se zavleče v razpoke, kjer jo je težje opaziti. Le brancin in cipelj sta bolj zimska in se ob lepem vremenu gibljeta v plitki vodi.
Zvečer ob prihodu na Škardo pojemo marendo. Hvala bogu je Klemen že doma pripravil odlično hobotnico v solati, sicer s česnom, ki ga jaz običajno ne uporabljam v solatah, ampak solata je tako okusna, da lahko rečem le Klemen, »sedi 5«. Kozarček vinske spremljave, proizvajalca ni potrebno vsakič znova omenjati, ker je bil to »itak« vseh pet dni Prelac iz Momjana, malo chardonnayja, malo malvazije in tako vsak dan – tempo držimo le z menjavo receptov v pripravi morskih dobrot. Po marendi je treba pripraviti še lignje, saj za na gradele nimamo drugega materiala – ubogi mali brancin je premalo za pet velikih junakov, mimogrede se nam zvečer pridružita še Martin in Ivan iz Ližnjana, ki sta priplula na Škardo samo zaradi druženja. To so taki užitki, da jih je težko opisati v nekaj stavkih.
Zakurimo velik ogenj v kaminu, da se najprej dobro ogrejemo, potem pa za uvod pripravimo malo lignjev »na šporko«, mini paradižnik z rdečo čebulo, Martin in Ivan pa sta prinesla še svinjska rebrca, ki jih prav tako spečemo na gradelah.
Lignji »na šporko«
Še vedno srečujem ljudi, ki na veliko razlagajo, da so bili na dopustu v Dalmaciji in da so kuharji tako leni, da se jim še lignjev ne ljubi očistiti, da kar cele pečejo na žaru in jih take tudi postrežejo. Jaz pa se še vedno smejem vsem tem ljudem, saj so lignji »na šporko« oziroma lignji, ki imajo v sebi še vedno vso tinto, že postali tradicionalna dalmatinska jed. To je za poznavalce pravi užitek, saj ima ligenj v sebi le tinto, ikre in vodo, pomešano z nekakšno sluzjo, vse skupaj pa je tako okusno, da je ligenj brez tega, vsaj kar se tiče okusa, manj vreden. Ko takega lignja spečemo na gradelah, ga položimo na pladenj, mu iz hrbtenice povlečemo prozorno pero, s katero so v starih časih pisali (namakali so ga v črno tinto za pisanje), odrežemo oči in izvlečemo kljun, potem ga narežemo na tanke kolute in na koncu bogato oblijemo z deviškim oljčnim oljem. Poleg lignjev na gradelah popečemo malo kruha, ki smo ga namazali s strokom česna, za spremljavo pa paradižnik z rdečo čebulo. To je res ena boljših jedi, ki jo zna pripraviti skoraj vsak ribič. Posolimo na koncu, šele ko smo jed poskusili, saj je voda, ki ostane v lignju, že nekoliko slana in je za nekatere sladokusce to že dovolj.
Svinjska rebrca v marinadi
Najprej jih dobro posolimo – najboljša je groba sol – popramo, namažemo z medom in začinimo s svežimi zelišči, kot so timijan, rožmarin, sesekljan lovorjev list, bazilika, žajbelj ipd. Pustimo v marinadi dve uri, med tem pripravimo krompir – meni najboljši je pečen pod peko, doma to naredimo v pečici. Le sol in malo masla sta potrebna za krompir, ki ga jemo ob začinjenih svinjskih rebrcih. Rebrca pečemo na »laganoj vatri«, da se najprej spečejo od znotraj, mažemo jih z mešanico vina in vode, na koncu pa jih skorjasto zapečemo še od zunaj. Ta hrustljava skorja in okusna mehka sredica, mnjami, to je redek dober nadomestek morske hrane. Še najboljši je prašiček iz Istre, ki diha morski zrak.
Drugi dan naše novoletne ekspedicije postreže z lepim sončnim vremenom, oblečeni smo le v majice s kratkimi rokavi. Vsi trije z Ližnjanci lovimo zobatce na panulo, med tem ko Slovenca odideta »ronit«. Zjutraj najprej ulovimo 15 lepih lignjev, ki jih žive shranimo v posodo za živo vabo, potem odidemo na pozicijo, kjer se lovijo zobatci in na živo vabo lovimo, kar se pač uloviti da. Žal nimamo uspeha z zobatci, ulovimo le nekaj velikih morskih pajkov. Popoldne lovimo na sabiki, to je nekaj trnkov, vezanih na osnovni laks, ki ima na sebi samo nekaj barvnih nitk – ujamemo »kanto« ribonov, skuš in šarunov. Vmes ujamemo še tri kilograme lignjev in dan se res konča popolno. Sončni zahod, toplo vreme, prava ekipa; na tak dan ne rabim nič več drugega. Kasneje ponovimo kulinarično zgodbo s prejšnjega večera; lignji »na šporko«, na gradelah obrnemo še nekaj skuš in šarunov. Te majhne ribe so sveže tako dobre, da bi jih človek jedel kar v nedogled. Včasih za »štos« pravim, da so boljše kot vsaka morska hrana, vseeno pa bi se prilegel file zobatca na gradelah in juha iz glave.
Iz morskih pajkov naredimo okusno juho, ki ogreje naše želodce. Morski pajek je zelo cenjena riba v kulinariki, s tem da moramo paziti pri čiščenju, saj so njegove bodice prepolne strupa, ki ima lahko slabe posledice. Naj samo omenim, da je pajek najbolj strupena jadranska riba. Pred dvema mesecema smo jih v Kvarnerju nalovili kar 30 komadov. Po treh dneh na ledu sem jih v Ljubljani očistil za brodet, skrbno strigel bodice, vse delal resnično pazljivo, potem pa na koncu, ko sem čistil pomivalno korito, pazljivo pobral malo bodico, da bi jo vrgel v organske odpadke, in se z njo zbodel. Prsta nisem čutil še pol dneva, bil je nabrekel, kot da me je pičil roj čebel. Le vrela voda je omehčala bolečino.
Skratka, juha iz morskega pajka je fenomenalna »pogruntavščina« – le malo korenja, krompirja, pora in peteršilja je potrebno za ta preprost užitek. Na koncu dodamo le oljčno olje in globoke krožnike. Če imamo čas in voljo, lahko seveda na pol skuhane ribe očistimo in v juhi postrežemo le fileje, kar je seveda veliko bolje, le malo več dela je potrebno. Na Škardi običajno kuhamo zunaj, na pol v temi, zato gledam, da je čim lažje, preprosto, vendar še vedno vrhunsko – imamo vendarle le najboljše sestavine.
V naslednjih dneh je sicer bolj slaba napoved, malo burje, malo hladneje, manj sonca, več oblakov, zato se v soboto, to je naš tretji dan, Ližnjanca odpravita domov, mi pa do torka »pretauhamo« vse naokoli. Silba, Olib, Ist in Škarda, same najboljše pozicije, brancina pa od nikjer, vidimo le kakšnega manjšega. Predzadnji dan Klemen na Škardi samo opazuje ogromno »brancinko«, ki je polna iker. V veri, da so moški kje naokoli, išče, pa ne najde ničesar, kar bi bilo primerno za ulov.
Nekaj ciplov in šargov vseeno ulovimo, hvala bogu, da je letos hobotnic v izobilju, z njimi nasmejani odidemo domov, ponosni na ribolovne dni.
V soboto pripravimo pravo pojedino surovih dobrot: kapesante, ki smo jih nabrali na naši lokaciji, ostrige, priljepke, srčanke, pedoče, surove marinirane lovke lignjev in carpaccio iz cipljev. Kot bi človek zavil v najboljšo »sushi« restavracijo, servirano na drobljenem ledu, kamor spadajo tudi limonine rezine, oljčno olje in groba sol. Na lignje in carpaccio še niansa lahkega medu iz sivke, bokal vina in dobra glasba v naši novi barki, to so užitki.
Školjke samo nežno odpremo z nožem, meso ločimo od lupine, pokapamo z limono in oljčnim oljem ter »pocuzamo« v usta. Vsaka školjka zahteva požirek dobrega vina. Najboljša bi bila seveda suha penina.
V barko sem montiral centralno gretje, zato je jutranje prebujanje sedaj pravi užitek; ko je človek dobro naspan, ko se v potapljaško obleko obleče z užitkom, saj jo prej polije z vročo vodo. To je čisto drugače kot včasih, ko smo pozimi obleko morali vreči v morje, da se je malo segrela, ko nas je po prezeblih nočeh čakal še mrzel dan pod morjem. Bili smo pač mladi in se nismo prav nič obremenjevali s tem, sedaj pa prihajamo v leta, ko je potrebno paziti na zdravje.
Vsi z željo ulova se četrti dan odpravimo na sivi torpedo, kakor ljubkovalno pravimo brancinu. Smudut, morski vuk, lubin, morski grgeč in še nekaj imen obstaja za eno najboljših rib Jadrana. Meso je tako okusno, topi se v ustih kakor maslo, da mu težko najdemo konkurenco.
Nedelja je zopet bolj dan za hobotnice, saj velika oseka in oblačno vreme nista najboljša kombinacija. Sam ob prihodu v zaliv naredim ribjo juho iz ribonov, fanta še malo iščeta hobotnice. Juha nas dobro ogreje, zato pred večerom naredimo še sprehod do starega »sela«, zapuščene vasi na drugi, severni strani otoka.
To je lep sprehod, kjer se na pol poti odpre pogled na Susak, Lošinj z Ilovikom, Silbo in Olib, sončni zahod proti Italiji, včasih, če je mirno morje, še pogled na barke, ki gredo ponoči lovit na odprto morje. Tokrat bark ni mogoče videti, saj že nekaj let obstaja prepoved izlova sardel od božiča pa vse do konca januarja. Plava riba je v tem obdobju v drstenju in prav je tako, da se tudi riba v svojem razmnoževalnem ciklusu malo odpočije.
Predzadnji dan se počasi odpravimo proti severu. Najprej lovimo na Premudi, kjer zgrešim brancina; vesel sem, da sem jih vsaj videl. Kasneje lovimo lignje na Grujici. Slavna Grujica, ki je, kakor pravijo ribiči, najboljša pozicija za lignje, se ne izkaže v pravi luči, ujamemo le nekaj komadov, potem nadaljujemo na Iloviku, kjer tudi ni sreče, očitno tudi na njih vplivajo luna, oseka in »burjasto« vreme. Spimo na Iloviku, celo elektriko imamo na pomolu, zato se grejemo na kalorifer. Popolno mrtvilo v selu, samo mačke po ulicah, žive duše ni na otoku, nekaj luči v hišah, vse ostalo je temno. Zjutraj lovimo na pozicijah prvega dneva, zopet nič. Vsaj zadnjo minuto novoletne ekspedicije imam srečo, da pod barko s površja zagledam velikega sivo zelenega lepotca. Počasi se spustim v morje, vržem kamen, naredim »čeko« in že je na sulici. Sreča pa taka. Z Grego Klemnu tega seveda ne poveva takoj, ker bi do večera »tauhu« po lučici, nam pa se počasi mudi proti domu. Je že torek. Treba je še kaj narediti v službi. Na plovbi domov pospravljamo barko, »surprise« za Klemna – seveda ga bomo skupaj pojedli, tak je dogovor, vse delimo, kar ulovimo, tudi …
Mirno morje in sončno vreme nas spremljata ob plovbi domov mimo Srakan, Unij in Galijole, pa vse tja do Medulina, kjer ima privez naša Meringa.
Vse lepo v novem kulinaričnem letu,
vedno vaš Robert Renninger.